Informativni let

Home / Informativni let


VZLETIŠČE ZAGORJE, OSREDNJA SLOVENIJA

Aeronavt, Akademija za letalstvo oživi v popoldnevih. Zjutraj so ljudje pač v službah in šolah. Tu in tam se učitelj in kandidat uskladita za letenje zjutraj. Prvi izhod dneva tik za sončnim vzhodom. Le izbranci – štipendisti Akademije letijo dopoldan, a večina letenja se odvije popoldan in med vikendi.

Zato so tudi letala takrat zelo zasedena in program letenja določen do minute. Točno se drži kdaj določena posadka letalo prevzame in kdaj ga vrne. Vse je odmerjeno. S to besedo se tudi najbolje opiše učitelje letenja – so odmerjeni. Intenzivni mladi možje in fantje, ki slovijo po tem, da so odlični piloti, od prvega do zadnjega nadarjeni za letenje in vrhunsko usposobljeni. Kličejo jih, da pilotirajo arhivske bombnike in lovce, najnovejše prototipe in vse vmes. Če bi na pralni stroj dali krila, bi ga učitelji iz Akademije znali pilotirati.

Svojih sposobnosti ne poudarjajo, ker jim ni treba. Poklicani so za to, da učijo leteti, in temu klicu s tiho gorečnostjo sledijo.

Ko parkiram avto ob tem nenavadnem in nenavadno lepem vzletišču in po telefonu iščem kontaktno številko me že prestreže učitelj letenja. ”Midva sva zmenjena za letenje ob petih kajne?” pospremi s prijaznim nasmehom in čvrstim stiskom rok. ”Najprej se bova malo usedla in pogovorila.”

Na leseni terasi v udobnih stolih mi učitelj predstavi polet. Najprej takoimenovani profil. Kam bova sploh odletela. Vzletela bova iz Zagorja, nekaj minutk pridržala višino pod 900 m, da smukneva pod prileti potniških letal v Ljubljano, potem se pa vzpela na okrog 1500 – 2000 m nad Posavjem. Večinoma se bova zadrževala med Radečami in Sevnico. To bo najina ti. cona. Ko bova končala z manevriranjem bova spet znižala pod ljubljanske prilete, naredila dolet in pristala v Zagorju.

Vse skupaj od vžiga do ugašanja motorja bo trajalo eno uro. Težko verjamem, ko mi učitelj letenja reče, da bodo 95 % časa krmila v mojih rokah. Osupnem in takoj mi dostavi, da je to povsem normalno. To je namen in čar informativnega poleta. Da vidim, kako je dejansko voditi – pilotirati letalo in ne samo sedeti kot sopotnik in gledati ven kot nesrečen žakelj krompirja.

Pove mi še nekaj o krmilih in kako bova med letom komunicirala. Letela bova večinoma med 150 km/h do 200 km/h in zato časa za obširne razlage ne bo. ”Najbolj pomembno je dvoje: vsi premiki s krmili naj bodo majhni. Pilotiranje je bolj podobno pisanju z nalivnikom kot kopanju jarkov s krampom. Vsi gibi rok v Top Gunu in podobnih filmih so pretirani za desetkrat. Druga stvar je pa, da želim, da ti je med letenjem ugodno. Če ti bo slabo mi povej. Lahko pomagam. Hudo bi mi bilo, da trpiš.”

In tukaj se Akademija razlikuje od drugih šol. Učitelji letenja so skrbni. Med poletom me večkrat vpraša, kako se počutim in temu prilagodi nadaljnje manevre. Opazuje, ali diham pospešeno in ali imam bledico. Ti mirni fantje niso te veščini pridobili sami. Izučili so jih. Izučili so jih isti učitelji, ki so mladim vojaškim pilotom v prvih poletih v Zadru dovolili, da so bruhali v svoje titovke in jim tako prizanesli ponižanje čiščenja kabine po pristanku. Učiteljski zbor v Akademiji je strokoven. In predvsem zelo human.

Najin pogovor se bliža koncu. Učitelj me še vpraša ali imam kakšne posebne želje in ravno takrat v prenosnem radiju na terasi zahrešči posadka, ki se vrača na vzletišče. Nekaj sekund za tem je nad stezo že bleščeče belo letalo, ki se v strmem levem nagibu spušča na pristajanje.

Letalo se ustavi, ugasne motor in posadka izmenja nekaj besed z učiteljem ter se odmakne na teraso in lesene stole. ”Sedaj bova naredila predpoletni pregled.” Greva okrog letala, kjer roke in oči učitelja prečesavajo vse vijake, špranje in površine letala. Kako je lepo! Tekoče linije, ki se bleščijo v gloss belini. Krila in trup so izdelana natančno kot ogledalo in v njih vidim svoj odsev. Ampak kako je vendar majhno! Spet učitelj vidi mojo presenečenje in me poduči: ”Veš, veliko je ravno prav. V šestdesetih so se jugoslovanski kadeti učili leteti na letalu Utva Aero-3. Bistveno večje s trikrat večjo maso in trikrat močnejšim motorjem in kljub temu to majhno Pipistrelovo letalo zmore precej več manevrov in še hitrejše je. Zato je primerno za današnji čas. Narediti največ z najmanj. To letalo brez goriva in posadke tehta manj kot 300 kg. Čez nekaj minut ti bo to zelo všeč.”

Pomaga mi, da se privežem v sedež, poduči me o reševalnem padalu, ki pod svojo kupolo varno spusti celotno letalo in potem začenjava s postopki pred vzletom. Stikala so na pravem mestu, elisa se zavrti in slušalke in mikrofon oživijo. Moj pulz pa tudi. Med vožnjo po tleh vidim kako se premikajo kazalci na instrumentih in skušam uganiti njihov pomen. ”Potrebovala bova te tri: brzinomer, višinomer, obratomer. Vse ostalo ti bom povedal, če bo potrebno. Predvsem pa glej ven – kot sva govorila v pripravi. Letalo vodimo s tem da gledamo ven, z instrumenti samo kontroliramo ta položaj.”

Obrneva v os steze, učitelj naredi zadnje postopke pred vzletom. ”Vzlet bo moj. Letalo ti bom predal čez slabo minuto, ko se bova že vzpenjala. Zato položi prosim levo roko na krmilno palico in desno na moč motorja. Spremljaj moje gibe, ampak brez sile prosim.”

Polna moč motorja, kolesa začnejo poskakovati, vzlet! Desni zavoj, nos še vedno gor. Mine tista minuta, gledam vzletišče spodaj – kako je mogoče, da sva že tako visoko. Brzinomer kaže 140 km/h. Vau! Kakšen čudovit letalen stroj. Da, res mi je všeč teh 300 kg. ”Dobro, sedaj sva usmerjena proti Posavju. Glej, tako dela nagib. Vidiš? Majhni odmiki. Nos gor, nos dol. Spet majhni odmiki. Sedaj pa le prevzemi.” in spusti krmila. Vsega je skoraj preveč. Ne morem verjeti da pilotiram, učitelj pa sedi na desni s prekrižanimi rokami in tam pa tam reče nekaj v smislu: ” Tako ja, malo nos bolj gor. V redu je sedaj. Kar tu ga drži.”

Naslednje pol ure je nepopisnih. Nekje visoko nad Savo krmilim letalo suvereno in brezskrbno. Točno tako kot otrok, ki se lahko igra in uganja neumnosti, ker dobro ve, da ga starši čuvajo. Svoboda, umetnost, tehnika, mir, vse to zapolni mojo dušo. V tem trenutku je to, da pilotiram letalo, ki se brezskrbno prekopicuje med večernimi oblaki, nekaj najbolj naravnega in normalnega.

Zmanjšava višino in se usmeriva proti Zagorju. Sedaj sva midva tista bleščeča pika za vse, ki opazujejo najin dolet iz vzletišča. Nekaj sekund kasneje in le dobro minuto pred pristankom učitelj spet položi roke na krmilno palico: ”Od tu naprej bom jaz prevzel, ti me pa spet spremljaš.” Pristaneva, prideva na platformo in ugasneva motor.

Spet terasa in spet leseni stoli. ”Je bilo lepo, ane?” Lepo? Nepopisno lepo! Le kje naj najdem besede za to uro.

”Veš, naš nadzornik Vojko je včasih učil pilote nadzvočnih MiGov. Ena izmed spretnosti je bila, da jih je naučil gledati dlje od normalnega fokusa oči. Osredotočati so morali svoj vid nekje na razdaljo petih do šestih kilometrov, kjer so iskali svoje tarče. V Akademiji danes ne šolamo pilote prestreznikov, ampak mislim, da vseeno še vedno odpiramo oči. Ko enkrat pilotiraš, se spremeniš. Postaneš večji in manjši hkrati. Vesel sem, da sem ti danes lahko pokazal ta svet.”

 

PILOTIRANJE JE BOLJ DOSTOPNO, KOT SI MISLITE.

 

Za informativni let potrebujete 150 EUR, dve uri časa in pripeljati se morate v Zagorje.

 

Termin se dogovorite bodisi na e-mail naslovu: info@aeronavt.si ali pa na telefonski številki 041-499-544.